Citati avtorja Katarina Gomboc Čeh

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce, ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela, kdo si.«

»da žaluje za Rusijo, kot jo je poznala v času študija, vedoč, da je ni več.«

»Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»Ko bo vse to mimo, bo pomlad, in za njo poletje. Z njim sonce, prijatelji, vino, dolgi dnevi, poletne nevihte, posedanja pod latnikom. Če zaprete oči in globoko vdihnete, je že nekje tam, za vogalom.«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»Moja ženskost je drugačna od tvoje, / zato včasih ne najdem besed, / s katerimi bi te pomirila.«

»Neki profesor je / majhni skupini študentov nekoč rekel, / da si moramo, / da bi razumeli razsežnost števila Stalinovih žrtev, / zamisliti osebo, ki jo imamo radi, / in jo pomnožiti s tisoč, / sto tisoč, več tisoč.«